top of page
Search

ZEIGARNIKOV UČINEK: Kako nam poznavanje lahko psihologije pomaga v učem procesu?

Updated: Jun 17

Kaj je Zeigarnikov učinek?

Zeigarnikov učinek je psihološki pojav, ki kaže, da se ljudje bolje spominjamo nedokončanih ali prekinjenih nalog v primerjavi s tistimi, ki smo jih že zaključili. Ta učinek je poimenovan po ruski psihologinji Blumi Zeigarnik. Zeigarnikova je med študijem pod vodstom znanega psihologa Kurta Lewina opazila, da se natakarji v restavracijah bolje spominjajo podrobnosti iz nedkončanih (neplačanih) naročil kot iz tistih, ki so bila že plačana. 

Človeški kognitivni sistem teži k iskanju zaključkov in urejanju informacij. Ko je naloga prekinjena ali nedokončana, v naših mislih ostane odprta. To povzroča napetost in potrebo po zaključku. Ta potreba po dokončanju ustvarja močan spomin, saj si naši možgani prizadevajo, da bi dosegli občutek zaključka in ravnovesja.


To lahko ponazorimo z dvema primeroma iz vsakdanjega življenja:

  • če se lotite reševanja sestavljanke, a je ne dokončate, se boste bolj pogosto vračali k razmišljanju o tej nalogi in rešitvah, saj vas bo nepopolnost naloge vznemirjala in silila, da poiščete zaključek, tudi slike in podrobnosti iz sestavljanke se boste spominjali dosti bolj natančno kot po tem, ko boste sestavljanko dokončali;

  • če med branjem knjige prenehate brati tik pred zaključkom napetega poglavja, boste verjetno razmišljali o tem, kaj se bo zgodilo naprej, dokler ne boste našli časa, da se vrnete k knjigi in dokončate zgodbo.


TRIJE PRAKTIČNI NASVETI ZA STRUKTURIRANJE UČNE URE

  1. Uvod: Postavite intriganten problem ali vprašanje Na začetku učne ure učitelj predstavi problem ali vprašanje, ki je dovolj zanimivo in relevantno za učence. Namen je vzbuditi radovednost in jih spodbuditi k razmišljanju. Problem ali vprašanje naj bo povezano z glavno temo ure, vendar naj bo odprto, tako da učenci takoj ne najdejo odgovora. To bo ustvarilo občutek nedokončanosti, kar bo po Zeigarnikovem učinku povečalo njihovo željo po rešitvi in nadaljnjem raziskovanju.

Primer: Učitelj, ki poučuje biologijo, lahko začne uro z vprašanjem: "Zakaj so nekatere živali odporne na določene strupe, medtem ko so druge zelo občutljive?" Učenci bodo zaradi zanimivega vprašanja želeli izvedeti več in razmišljali o odgovorih skozi celotno uro.

  1. Osrednji del: Razdelite nalogo na manjše, prekinjene segmenteUčno uro lahko razdelite na več manjših delov, kjer se vsak segment konča z odprtim vprašanjem ali nalogo, ki ni popolnoma zaključena. Ta pristop ohranja učence v stanju pripravljenosti in povečuje njihovo angažiranost. Vsak segment naj bo zasnovan tako, da učenci ob koncu čutijo potrebo po nadaljevanju in reševanju naloge.

Primer: Pri učenju matematike lahko učitelj predstavi problem, ki vključuje več korakov. Po vsakem koraku učitelj postavi novo vprašanje ali nalogo, ki je povezana s prejšnjim delom, a ni popolnoma zaključena. Učenci tako ostajajo osredotočeni, saj želijo priti do končne rešitve.


  1. Zaključek ure: Pustite nekaj za razmišljanje po koncu ureNa koncu učne ure je ključno, da ne zaključite vseh tem in vprašanj. Namesto tega učencem predstavite izziv ali vprašanje, ki jih bo spodbujalo k nadaljnjemu razmišljanju in raziskovanju izven učilnice. S tem povečate verjetnost, da bodo razmišljali o učni snovi tudi po koncu ure, kar spodbuja dolgotrajno učenje.

Primer: Pri uri zgodovine lahko učitelj zaključi z mislijo: "Kako bi se svet danes razlikoval, če bi izid določene zgodovinske bitke bil drugačen?" To vprašanje ostaja v glavah učencev in jih spodbuja, da razmišljajo o posledicah zgodovinskih dogodkov tudi po koncu učne ure.

Z uporabo Zeigarnikovega učinka pri načrtovanju učnih ur učitelji lahko povečajo motivacijo učencev, izboljšajo njihovo osredotočenost in spodbudijo trajnejše učenje.


TRIJE PRAKTIČNI NASVETI ZA BOLJ PRODUKTIVNO UČENJE

Učitelji lahko Zeigarnikov učinek uporabijo tudi za to, da učencem svetujejo, kako se učinkovito učiti in izboljšati svoje učne navade. Tukaj so trije praktični nasveti:

  1. Postavljanje vprašanj in ciljev: Spodbujajte radovednostUčenci naj začnejo svoje učenje z postavljanjem vprašanj ali določitvijo ciljev, ki jih želijo doseči. Namesto da bi preprosto prebirali učno snov, naj si zastavijo vprašanja o tem, kar se učijo. To jih bo motiviralo, da poiščejo odgovore in jih spodbudilo k nadaljnjemu učenju. Učitelji naj učence spodbujajo, naj si sami postavijo cilje, ki jih ne bodo mogli takoj doseči, kar bo ustvarilo občutek nedokončanosti in povečalo njihovo radovednost.

Primer: Če se učenec uči geografijo, naj začne z vprašanjem: "Zakaj so nekateri deli sveta bolj naseljeni kot drugi?" To vprašanje ga bo spodbudilo, da se poglobi v različne dejavnike, kot so podnebje, naravni viri in zgodovina, kar bo njegovo učenje naredilo bolj smiselno in motivirajoče.


  1. Razdelitev snovi na manjše segmente: Učite se v sklopihUčenci naj učno snov razdelijo na manjše segmente in vsako temo ali poglavje zaključijo z odprtim vprašanjem ali nedokončano nalogo. Ta metoda jim omogoča, da se osredotočijo na eno področje hkrati, obenem pa ostanejo motivirani za nadaljevanje, saj vedo, da imajo še nekaj za raziskati in razmisliti.

Primer: Pri učenju zgodovine naj učenec preuči en dogodek ali obdobje naenkrat. Po preučitvi naj si zastavi vprašanje, kot je: "Kako so ti dogodki vplivali na naslednjo generacijo?" To ga bo spodbudilo, da se vrne in nadaljuje z učenjem, saj si bo želel najti odgovor.


  1. Uporaba prekinitvenih metod: Učite se z vmesnimi odmoriPri individualnem učenju naj učenci uporabljajo metode, ki vključujejo redne odmore, da se izognejo utrujenosti in ohranijo koncentracijo. Učitelji naj jim svetujejo, naj se učijo v sklopih, na primer po 25–30 minut, nato pa si vzamejo krajšo pavzo, preden se lotijo naslednjega sklopa. S tem ohranijo občutek nedokončanosti in željo po nadaljevanju, kar spodbuja boljše shranjevanje informacij.

Primer: Med učenjem matematike naj učenec po vsakem segmentu (na primer po reševanju nekaj nalog) naredi kratko pavzo. Pred pavzo naj si zastavi vprašanje, kot je: "Kako lahko to metodo uporabim pri naslednji nalogi?" To ga bo spodbudilo, da se vrne in nadaljuje z reševanjem.

Z uporabo teh nasvetov lahko učitelji pomagajo učencem, da razvijejo učinkovitejše učne navade, ki temeljijo na Zeigarnikovem učinku. Tako bodo učenci bolje obvladovali učno snov in ohranjali visoko raven motivacije in zanimanja za učenje.


RAZMISLEK ZA NAPREJ

Zeigarnikov učinek, ki poudarja, da se bolje spominjamo nedokončanih nalog, se lepo povezuje s 4-MAT metodologijo učenja, ki temelji na štirih fazah: izkušnja, refleksija, konceptualizacija in uporaba. Uporaba Zeigarnikovega učinka v fazi refleksije, kjer učenci razmišljajo o nepopolno obdelani snovi, lahko, na primer, poveča njihovo angažiranost in motivacijo za nadaljnje učenje, kar vodi do boljše konceptualizacije in uporabe znanja.


Prav tako pa se razpršenem učenju (spaced learning) učenje snovi razdeli na več manjših, časovno ločenih segmentov. Zeigarnikov učinek tukaj igra ključno vlogo, saj prekinitve med učnimi segmenti ustvarjajo občutek nedokončanosti, ki spodbuja učence, da se vračajo k učni snovi in tako bolje utrjujejo svoje znanje. To povečuje učinkovitost učenja in pomaga pri dolgoročnem shranjevanju informacij.

Več praktičnih primerov, vaj in nasvetov za delo v razredu lahko dobite na naših izobraževanjih:




Commentaires


bottom of page